Husqvarna je, še posebej če se osredotočimo na slovenske gozdove, edina, ki se v enduro segmentu uspešno bojuje z oranžnimi Avstrijci. Pri prehodu v novo tisočletje je bilo pri Husqvarni nekaj zatišja, potem pa so prodajne številke spet začele rasti, in če spremljate slovensko enduro sceno, ste verjetno opazili, da se je število rumeno-modrih in belo-rdečih enduro specialk vidno povečalo. A kljub uspehu pri Husqvarni ne spijo, za prihodnje leto so namreč pripravili korenito spremenjeno enduro in motokrosistično paleto.

Elektronski vbrizg goriva. Rahlo nervoznega smo ga pred dvema letoma prvič občutili na Apriliji RXV, sicer pa je agregat brez uplinjača v tem segmentu novost. Elektronska enota s premerom sesalnega difuzorja 42 mm je Mikunijevo delo, v Husqvarni so ga le programirali, tako da je delovanje prilagojeno potrebam voznika na terenu. Nad mešanjem z zrakom in vbrizgom goriva bdi krmilna enota ECM, ki spreminja delovanje glede na motorne vrtljaje, izbrano prestavo, zračni tlak in temperaturo agregata.

Husqvarne so na testiranju zapeljali tudi na gorske prelaze, višje od našega Vršiča, kjer je bilo delovanje agregata enako dobro kot v nižinah. Prek enote ECM je mogoč priklop servisnega modula, prek katerega lahko pooblaščeni mehanik pregleda in nastavi delovanje enovaljnika. In kako se vse te novosti obnesejo v praksi? Priznam, če pred testno vožnjo ne bi bil obveščen o spremembah, jih ne bi opazil. Štiritaktnik s stiskom gumba hitro oživi in teče zelo mirno. Najpomembneje pa je, da se med vožnjo po zahtevnem terenu na zasuke desne ročice odziva mehko in brez nadležnih zamikov ter cukanja. Sicer pa – v avtomobilski industriji je i že dolgo znana črka, zato je strah res odveč.

Sodoben nadomestek uplinjača pa ni edina novost. Vsi modeli TE imajo magični gumbek, poleg tega pa še izboljšan nožni zaganjalnik (lažji, trdnejši in preprostejši za uporabo), dobili so novo vžigalno elektroniko Kokusan, tesno zaščiteno pred vdorom vlage, ter nov izpušni sistem italijanskega proizvajalca Arrow, ki se zaključi na desni strani in ustreza zahtevam zelenih. Inženirji so poskrbeli tudi za daljšo življenjsko dobo sistema krmiljenja ventilov in sklopke, ki je dobila močnejšo košaro ter lamele, odpornejše proti pregrevanju.

Enduraši bodo veseli še izboljšane serijske zaščite motorja iz aluminijastih delov, novega stranskega stojala (starejše ‘Huse’ so rade padle po tleh), izboljšanega samodejnega dekompresorja in desnega motornega pokrova, ki ima stekleno okence za preverjanje ravni motornega olja. Nič več odvijanja vijaka ter kapljanja olja po tleh!

Verjetno ste že opazili bel okvir, ki pa ni drugačen le zaradi nove barve. Inženirji so ga korenito spremenili in tako prihranili kar nekaj teže. Sedež je nižji za centimeter, v širini okrog hladilnikov je motocikel ožji za kar 40 mm, stopalke so pomaknjene naprej za 15 mm, skupek vsega tega pa je izredno dobro počutje med vožnjo, naj bo ta v sedečem ali stoječem položaju. Serijsko je motocikel opremljen s ‘fatbar’ krmilom brez prečke. Glede na to, da so enduro vozniki motoristi, ki za veliko mehaničnih opravil poskrbijo kar sami v domači garaži, bodo ve­seli tudi lažjega dostopa do agregata, zračnega filtra in zadnjega blažilnika.

Kljub popularnosti sodobnih štiritaktnih strojev, ki zelo mehko podajajo moč, imajo lep zvok in pri katerih ni opravka z mešanjem goriva, pravi enduraši ne bi smeli spregledati prostorninsko manjših ‘brenčačev’. WR 125 in 250 nista bila deležna večjih sprememb, so pa jima dodelali prestavna razmerja, ojnico (125) in vzmetenje ter privili novo krmilo brez prečke proizvajalca Tommaselli. Mali WR je neverjetno okreten in dovolj močan za začetnike, 250-kubični brat pa dovolj dober tudi za profesionalno enduro rabo.

Mogoče težko verjamete, a v bogati izbiri testnih motociklov sem največ kilometrov naredil prav na njem. Husqvarni manjka le električni zaganjalnik. Konkurenčni KTM namreč z njim opremi tudi dvotaktnike. Imajo pa Nemci (ste pozabili, da je Husqvarno kupil BMW?) boljšo ponudbo garancije: obljubljajo kar dvoletni brezplačni servis morebitnih okvar, kar je vsekakor pomemben dejavnik pri nakupu novega motocikla.

Za konec še kratek komentar nosilne fotografije. Rad bi se opravičil tovarniškim mehani­kom za dodatno delo, a res nisem pričakoval tako globoke luže. Oba s Husqvarno sva obtičala v meter globoki vodi, po prihodu iz luže pa motocikel nekako ni bil pri volji za delo. A že kratek poseg izkušenega mojstra okrog svečke in zračnega filtra je bil dovolj, da je 450-ica čez 15 minut spet metala blato v zrak. Tako sem nehote preizkusil še vodotesnost vseh senzorjev, vžigalne in vbrizgalne elekt­ronike. Hej, zadeva deluje!

Se nadaljuje... Naprej »