Ja, tako nekako pravi modrost in žal je mnogokrat v njej veliko resnice. Žal zato, ker so kot po pravilu igrače za odrasle drage. Ob tej Hondi pa lahko rečemo: še dobro, da ni vedno tako. Da, tale TRX 250 je izjema v svetu štirikolesnikov, ki so nastali v tovarnah velikih japonskih proizvajalcev. Globalizacija se nam tu izplača, poceni delovna sila je ob preprostih, a trpežnih sestavnih delih zložila skupaj posrečeno vozilce.

Še ne tako dolgo nazaj smo pisali o športni in zelo strupeni dirkaški Hondi TRX 450 in vam žugali, češ, nikar brez izkušenj na to zverino, je zelo nevarno. Zdaj je zgodba obr­njena na glavo. Hondin športni štirikolesnik je izredno prijaznega značaja za začetnike. Daleč od tega, da bi ob dodajanju plina zbujal srh. Ob uravnoteženi šasiji in za zabavno vožnjo povsem spodobnih zmogljivostih je pravzaprav zelo uporabna reč. Koliko točno iztisne (vsaj takole na prvi pogled) neuničljivi enovaljni, štiritaktni agregat, ki je mimogrede le zračno hlajen in postavljen vzdolžno v okvir, nam ni znano. Honda nekako skriva podatke o športnih modelih. A bolj kot to je pomembno, da ima dovolj ‘ponijev’.

Sploh za nekoga, ki prvič sede na štirikolesnik, ali za ženske na primer. Da so posvetili veliko truda iskanju kompromisov, se kaže tudi v nekaterih detajlih. Sklopka je na prvi pogled popolnoma enaka kot pri drugih motociklih, a v sebi skriva Hondin patent, ki so ga komercialno poimenovali sportclutch. Gre za to, da se sklopka oddvoji tudi brez stiskanja ročice na krmilu; torej ko štirikolesnik stoji pri miru, agregat ne ugasne. Se še spomnite, kaj bi dali za tako sklopko kot motorist začetnik? Druga stvar, ki pritegne, pa je prenos moči na zadnja kolesa prek kardana. Torej skrbi z mazanjem, napenjanjem in vzdrževanjem pogonske verige ni.

Ob robustni izdelavi (tudi plastika je kakovostna, odporna na praske in lomljenje) in spodobnem vzmetenju, ki lepo požira grbine, lahko trdimo, da je TRX 250 odlična vstopnica za tovrstno štirikolesno zabavo. Škoda je le, da takle iz trgovine ne premore homologacije in s tem registrske tablice. A konec koncev, kdo pa pravi, da bi se vozili po cestah. Zabava je na terenu, mar ne?!