A tokrat je namesto droge ali privida Bimota DB6 Delirio. Ste pripravljeni na odmerek nečesa povsem novega in zelo posebnega?
Bolje, da ste, sicer se vam bo zdelo, kar bom napisal, nesmiselno. Tudi ta Bimota je narejena butično. Če vam je cena, ki znaša štiri milijone in pol tolarjev ali po novem 18.900 evrov, absolutno nedosegljiva in absurdna, ker ne nazadnje za tak denar dobiš že zelo lep avto (mar ne?), potem zares niste verjetni kupec tega motocikla. Toda če se oblačite po zadnji modi iz Pariza in Milana, poleg tega pa ste še navdušen ljubitelj motociklov in tehnike, potem je ta DB6 Delirio še kako v igri.
Zelo na kratko bi Bimoto predstavil (čeprav ste verjetno že slišali za to ime, ker je na sceni že vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja) kot znamko iz Riminija, ki je doživela vzpone in padce. Vedno so stavili na ’odštekane’ in milo rečeno revolucionarne tehnične inovacije. Oni so tisti, ki so pokazali motocikel, ki ima namesto klasičnih teleskopskih vilic tudi spredaj kolo vpeto na enojno nihajno roko. Tradicionalno izdelujejo le športne motocikle, ki jih poganjajo Ducatijevi dvovaljni motorji ’L’, in vedno so njihovi izdelki zelo dragi. Draguljarna motociklov je zato še najprimernejši izraz. Toda če izdelujejo le športne motocikle, kaj je potem Delirio?
Preprosto rečeno, Delirio je odgovor na zahteve trga, ki se vedno bolj usmerja k slečenim roadsterjem. Torej je čistokrvni športnik brez aerodinamičnega oklepa.
Svojo povezanost z DB5 Mille (1.000-kubični superbike) tako kaže na vsakem delu motocikla. Krom-molbidnove jeklene cevi so križali z rezkanim aluminijem in dobili hibridni okvir ter nihajko, ki zagotavljata nujno potrebno prožnost (jeklene cevi in mrežna konstrukcija) in togost (aluminij). Kdor se vsaj malo spozna na strojništvo, bo vedel, da je za to, da taka konstrukcija dobro opravlja svojo nalogo, potrebnih mnogo ur za računalnikom, kjer simulirajo obremenitve med športno vožnjo, ne smemo pa pozabiti tudi na maso, ki mora biti kar se da majhna.Ta za celotni motocikel brez tekočin ne preseže 170 kilogramov. Pazite, govorimo o polnokrvnem 1.000-kubičnem motociklu!
Takoj ko sem sedel na to Bimoto, mi je postalo jasno, da je udobje njena najšibkejša točka. Vse je namreč podrejeno športnosti. V dirkaško visok in trd sedež sem se s svojimi 180 centimetri za las namestil. Če bi bil višji, bi že imel težave. Ergonomija je namreč odmerjena tako, da bo najbolj ustrezala povprečno visokim in manjšim motoristom.
A to le, ko govorimo o sedenju. Krmilo je kot pri supermotu ravno in široko, da se ’bika dobro prime za roge’. Tako mi je postalo okolje hitro domače, vse skupaj pa me je močno spominjalo na supermoto. In Delirio se tudi pelje tako. Toliko moči, navora in športnosti iz 992-kubičnega Ducatijevega zračno hlajenega dvovaljnika s po dvema ventiloma na valj nisem še nikoli doživel.
V primerjavi z Ducatijevim Monstrom je podivjana zverina, ki svoj značaj naznani že z zvokom iz para izpušnih loncev, nameščenih pod sedežem (sicer sta lepa, a žal precej grejeta v zadnjico med čakanjem na semaforju). Ker je Bimota takšna lahkotna adrenalinska igračka, ki uboga na najmanjši trzljaj, ker kot kirurški nož natančno zareže v ovinek in ker jo radialne Brembove štiribatne zavore ustavljajo hipno na ukaz, sem se počutil, kot da sedim na nadpovprečno zmogljivem supermoto motociklu. Igračkanje po zadnjem in sprednjem kolesu, driftanje skozi ovinek – vse zmore z lahkoto.
Tudi obisk dirkališča ne bi bila napačna zamisel, verjetno bi Delirio nizala zelo hitre čase.
Seveda pa se pojavi vprašanje, ali je to sploh dovoljeno početje na tako dragem motociklu. Kakor za koga, je pa dobro vedeti, kaj zmore žrebec pod vami, mar ne? Sicer pa mislim, da je pametneje odpeljati krog na promenadi v usnjenem jopiču in kavbojkah ter z odprto jet čelado. Le tako se lahko hitro zgodi, da se ne boste več vozili sami, ampak s sopotnico.
Se nadaljuje... Naprej »