Petek, Kranj–Beograd
Vlak se na kranjski postaji ustavi malo pred šesto uro zjutraj in v srbsko prestolnico prisopiha četrt ure pred četrto popoldne. Ni ravno najhitrejša možnost, je pa kar udobna in ugodna, predvsem pa zanimiva. Potovati v lastni štirikolesni kišti je nekaj, deliti voz z naključno množico ljudi pa popolnoma druga pesem.
Samo o teh desetih urah na vlaku bi lahko spisal knjigo: o silno gobčnih Bosankah s slovenskimi potnimi listi iz Maribora, o starem dedu, ki je v naročju skrbno pestoval posode medu, pa o shujšanem čudaku z dolgimi, mastnimi lasmi, ki je po mobilniku barantal z nekimi cenami in potem z gospodom na berglah načel kočljivo temo o politiki, vojni, davkih, mafiji …
Vredna gledanja skozi okno je tudi vožnja do glavne postaje v Beogradu: zanemarjena hiša z rjavečimi Golfi in s kokošmi, nekaj korakov naprej velika bleščeča stavba Unicredit banke, takoj čez ograjo pa spet cigansko naselje. Tako je to v 'Belem gradu' – med Stoenkami in starimi Golfi in Opli se vozijo nove Brabusove in AMG-jeve 'Mečke'.
Pred postajo opazim BMW-ja F 800 GS s stranskimi kovčki. Aha, verjetno bo to to. Predstavi se mi Mina, dekle mojih let, v popolni motoristični opremi. Na vprašanje, ali gre ona z nami, odgovori, da bo naša vodnica. Božo Ristič, dirkač in prijatelj Mirana Stanovnika, sicer lastnik podjetja, ki se ukvarja z vodenimi turami in najemi motociklov, se ture zaradi družinskih obveznosti žal ne more udeležiti. Sledi nastanitev v hotelu Balkan, sprehod do Kalemegdana, večerja ter priprava opreme in prtljage za naslednji dan.
Sobota, Beograd–Negotin
Hotel smo morali zapustiti zgodaj, ker so tisti dan Beograjčani tradicionalno kurili kalorije na 22. maratonu. 'Belgraders burns off Burek' je pisalo na naslovnici časopisa Belgrade Insight. Naš vozni park je bil precej bavarsko obarvan: enakega F 800 GS kot Mina je vozil tudi fotograf Mika, novinar nemške revije Reise Motorrad Triumphovega Tigra, Simon iz Poljske takega 1.200-kubičnega GS-a kot jaz, le dve leti starejšega, Daniel iz Zagreba pa je osedlal KTM-a 990 Adventure.
Na motociklu šele vidiš, kakšno svinjarijo iz izpušnih loncev bljuvajo stari Opli, Zastave, Mercedesi, da ne govorim o porazno svinjskih avtobusih. Kakšni evro standardi, lepo vas prosim! Na pogled vsaj polovica srbskega voznega parka ne bi prestala tehničnega pregleda z merjenjem izpušnih plinov.
Pri vožnji z odprtim vizirjem v očeh prav čutiš saje, kar ni nič kaj prijeten občutek, lažje pa zadihamo vzhodno od Beograda, kjer se priključimo na donavsko magistralo in uživamo v dobri cesti, prekrasni okolici in vremenu, o kakršnem lahko motorist v mesecu aprilu samo sanja.
Na sporedu je bil ogled Viminaciuma, ostankov glavnega rimskega mesta province Moesia v bližini današnjega Kostolca, ki ga nezainteresirani za zgodovino lahko mirne volje izpustite in raje uživate na dolgih in širokih ovinkih ob Donavi, ki na tem delu meji z Romunijo.
Že po nekaj jutranjih kilometrih mi je bilo takoj jasno, da bo na tem koncu zemeljske oble previdnost na cesti še pomembnejša, saj udarne luknje, kakšen kamen na cesti ali pa nevarni neosvetljeni predori niso nič nevsakdanjega. A kot rečeno – cesta ob široki reki je dobra in ovinek do prenočišča v Negotinu je več kot opravičen.
Skupaj s Tonijem in Simonom se odločimo za taksi, drugi se do Rajačkih pimnic zapeljejo na dveh kolesih. Zgovoren šofer razmajane Dacie Logan razloži, da je narod tu precej reven, da se je veliko domačinov izselilo v Nemčijo, Švico, Kanado in drugod po svetu in da bi marsikdo prišel nazaj, pa tu ne najde dela. Na mesec zaslužijo okrog 15.000 dinarjev, kar je dobrih 150 evrov.
Če vas mika vikend v idilični vasici Rajac, si ga tu lahko privoščite za 10 do 15 tisoč evrov! Baje se je v zadnjem času tu naselilo veliko tujih upokojencev, ki s svojo (nemško) pokojnino zelo spodobno živijo. Rajačke pimnice je naselje nekakšnih zidanic, vas, kjer sta doma vino in pristna domača hrana.
Odločitev za taksi se je izkazala za pravo, saj bi bil greh, da prebranca, jagnjetine, okisanih gobic, špinače z jajci, raznih sirov in drugih dobrot ne bi poplaknili z neverjetno pitnim domačim vinom. S kakšno fensi etiketo bi ga zagotovo lahko prodajali kot vrhunsko (drago) vino. Če vas kdaj pot zanese v tisti konec in bi radi dobro jedli in pili, se napovejte gospodu Karamančiću (+381 64 2162500).
Se nadaljuje... Naprej »