|
Imel sem srečo, da sem se domov vračal sam, prijatelji so namreč odrinili proti Gorenjski že dan prej. Saj skupinska vožnja je okej, ampak včasih se rajši vozim sam. Nastavljanje soncu na skrajno južni točki Istre sem zaključil že pred poldnevom, se odel v motoristično opravo in se odpravil na sever. Hitra cesta se po novem začne že v Puli, a ker me monotona ravnina nič kaj ne privlači, zavijem proti vasi Bale. Ker se mi zdi, da se tudi tam pride do slovenske obale. In v tem stilu nadaljujem pot. Po občutku. Pazim le, da se premikam vsaj približno v pravi smeri in da je v posodi za gorivo dovolj 98-oktanskega napitka. Če se mi zdi ime kraja, proti kateremu kaže obcestna tabla všeč, zavijem tja. Če cesta zavije v napačno smer, obrnem. Če se konča pri samotni kmetiji, povprašam domačina, kako naprej. In tako odkrivam lepote Istre, se ustavljam, razgledujem in se spet vozim. Ker zasanjano opazovanje okolice med vožnjo ni varno, je takih postankov kar nekaj.
Tako se je pot, ki bi jo lahko prevozil v dobrih treh urah, nepričakovano razvlekla na sedem ur in domov sem prišel tik pred mrakom. Pa še ni bilo dovolj. Če bi naslednji dan ne imel predavanj in bi bile temperature bolj poletne, bi prenočil in ostal v istrskem trikotniku še kak dan. Pa drugič!
Točnih nasvetov, kako zastaviti pot in kaj si na zemljevidu označiti kot »nujno«, vam ne morem dati. Mogoče se splača pogledati vasi, kot sta Motovun in Grožnjan, se odpočiti pri Limskem Kanalu in zaključiti turo na Kamenjaku. In lepo bi prosil tiste z glasnimi izpuhi, da ostanete doma.
Tekst in foto: Matevž Hribar
|